Kurkuma je zaklad, ki mu tudi v naravi težko najdemo enakega

Kurkuma je pravzaprav zelo lepa rastlina, ki lahko tudi prijetno okrasi naš dom, vendar je še mnogo več, je zaklad, ki mu tudi v naravi težko najdemo enakega. Morda v konoplji, in to sem omenil namenoma, saj je težko določiti, ali je Kurkumin star CBD ali je CBD novi Kurkumin.

Njuno delovanje na molekularne nivoju je izjemno podobno, kljub temu, da se njuni kemijski strukturi precej razlikujeta. Novejše raziskave nakazujejo, da naj bi tudi Kurkumin, vsaj deloma deloval posredno ali neposredno preko endokanabinoidnega sistema. Kar samo po sebi ni nobeno presenečenje, če sprejmemo dejsto, da Konoplja ni edina rastlina, ki proizvaja snovi, ki tako delujejo. Med njimi so namreč tudi Pegasti badelj, Laški smilj, Maca, Kakavovec, Ameriški slamnik in še precej drugih.

Ampak to ni tekmovanje s Konopljo. Kurkumin si zasluži povsem svoje mesto v ljuskem zdravilstvu in tudi sodobni »krivoverni-alternativni« medicini, kot upam, kmalu tudi v  pravoverni sodobni medicini.

Razlogov zato je mnogo. Raziskave tako na živalih, kot tudi ljudeh, so pokazale pozitivne učinke pri vnetnih obolenjih gibalnega aparata, kože, živčnega sistema, bolečinah, blagih psihičnih motnjah, rakavih obolenjih, boleznih jeter, metaboličnih motnjah – tudi diabetesu tipa II, kardiovaskularnih obolenjih in gotovo bi lahko našteli še mnogo obolenj, kjer lahko kurkumin igrav svojo pomembno vlogo.

Obstaja pa manjša težava. Kurkumina naše telo ne more v zadostni količini absorbirati. Kurkumin je namreč netopen v vodi in etanolu, zelo slabo topen v oljih in slabo topen v maščobah. In topnost v vsaj enem od omenjenih topil je eden izmed pogojev za absorpcijo. Nekateri proizvajalci se zanašajo na »detergente« – neionske surfaktante, sukrozne estre, kot je polisorbat, ki jih najdemo v manjših količinah sicer tudi v prehrani (npr. nekaterih sladoledih), ki zelo povečajo topnost in absorbilnost kurkumina. Vendar imajo ta in podobne snovi svoje slabe lastnosti, raztapljajo namreč tudi začitni sloj črevesja, kot tudi spoje med črevesnimi celicami, ter tako poškodujejo sluznico, ki postane prepustna za mnoge druge stvari, ki si jih telo ne želi.

Liposomi so se izkazali za najvarnejšo in zelo dobro rešitev, saj so sestavljeni iz telesu znane snovi – lecitina, ki je biokompatibilen (telo ga uporablja med drugim, za gradnjo celičnih membran) in kot tak popolnoma neškodliv za telo. Lecitin je zanimiv, saj je en del molekule vodotopen (rečemu mu »glava«), drugi pa maščobotopen (rečemo mu »repi«). To s pridom izkorišča narava, pri tvorbi celičnih membran in tudi mi saj lahko v takšne membrane, med repe, skrijemo molekule kot so kurkumin, jih zavijemo v kroglice velikosti približno 100nm (0.1mikron), ki jih črevesne celice z lahkoto vsrkajo in izluščijo učinkovino, ki jo pošljejo ali v krvni obtok, ali pa v limfo, da opravi svoje delo. Seveda je absorpcija veliko bolj kompleksen proces in če vas zanima, si lahko več preberete tukaj.